PLANETI

PLANETI

    MERKUR

Merkur je najmanjši in Soncu najbližji planet v Osončju. Sonce obkroži v 88 dneh. Svetlost njegovega navideznega sija se giblje med -2,0 in 5,5, vendar ga le stežka opazimo, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca (najdaljša elongacija) le 28,3º. Vidimo ga lahko v jutranjem ali večernem mraku. Planet tudi sicer razmeroma slabo poznamo. Edino vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975.

Merkur po izgledu spominja na Luno, saj je močno prepreden s kraterji. Naravnih satelitov ali gostejše atmosfere nima. Ima veliko železno jedro, ki ustvarja magnetno polje z močjo okrog 0,1 % Zemljinega. Površinske temperature na planetu znašajo med -180 °C do 430 °C. Najtopleje je na subsolarni točki, najhladnejša pa so dna kraterjev blizu polov.

VENERA

Vénera je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu, navidezni sij doseže -4,6. Ker je Venera notranji planet, se iz gledišča Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca, elongacija doseže največ 47,8°. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim zahodom ali malo po sončnemu zahodu, zato jo včasih v tem smislu imenujemo (zvezda) »danica« (»jutranjica«) ali »večernica«. Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu, in jo znajo nekateri zamenjevati z zvezdo.

Je zemeljski planet, po velikosti in obsegu zelo podoben Zemlji. Zaradi teh podrobnosti ga včasih imenujejo Zemljin »sestrski planet«. Je edini planet v osončju, ki se vrti v nasprotno smer. Znanstveniki domnevajo, da zaradi trka z asteroidom. Planet je pokrit z neprozorno plastjo bleščečih oblakov, zato njegovo površje iz vesolja ni vidno v vidni svetlobi. Venera je bila predmet vprašanj, dokler planetarna znanost v 20. stoletju ni odkrila nekaj njenih skrivnostih. Venera ima najgostejšo atmosfero od vseh zemeljskih planetov, ki je sestavljeno večinoma iz ogljikovega dioksida, zračni pritisk na površini pa je 90-krat večji kot na Zemlji.

Planet se imenuje po rimski boginji ljubezni Veneri. Tudi večina površinskih značilnosti je imenovanih po znamenitih in mitoloških ženskah.

     ZEMLJA

Zemlja je eden izmed planetov Osončja ter planet, na katerem se nahajata življenje in človeštvo. Po oddaljenosti od Sonca je tretji, po velikosti pa peti planet Sončevega sistema. Predstavlja največji trdni planet in edini prostor v Vesolju, za katerega je znan obstoj življenja. Zemlja se je oblikovala pred približno 4,57 milijarde let, njen edini naravni satelit Luna pa pred okoli 4,53 milijarde let. Od svojega nastanka je Zemlja prešla množico geoloških in bioloških razvojnih faz, zaradi česar so se sledi njene prvotne podobe večinoma izbrisale.

Zemljina notranjost je sestavljena iz več razmeroma aktivnih plasti, med katerimi se nahaja verjetno trdno železovo jedro, ki ustvarja Zemljino magnetno polje, ter tekoči plašč, v zgornjih plasteh pa trda skorja. Nad tem se nahajata površina Zemlje in atmosfera, ki sta danes močno preoblikovani zaradi bioloških in človeških dejavnikov. Okoli 70 odstotkov zemeljske površine pokrivajo oceani s slano vodo, preostanek pa zapolnjujejo celine ter otoki.

Med Zemljo in njenim okoljem, tj. vesoljskim prostorom, je opaziti pomembne povezave, kot je npr. sevanje Sonca, vpliv Meseca na plimovanje, spreminjanje Zemljine orbite kot morebiten vzrok ledenih dob.

    MARS

Márs (tudi Rdeči planet) je četrti planet od Sonca v Osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po rimskem bogu vojne Marsu, zaradi značilne rdeče barve, ki je posledica prisotnosti železovega oksida na njegovem površju. Mars ima dve majhni luni, Fobos in Deimos.

Na Marsu so skoraj najugodnejši pogoji za življenje poleg Zemlje. Je tudi zadnji notranji planet. Ti so v nasprotju z zunanjimi gosti in trdi, vrtijo se počasneje ter so toplejši. Izjema je Pluton. Razdalja med Marsom in Zemljo se občutno spreminja, prav tako tudi njegova vidljivost. V nekaterih trenutkih je tretje najbolj svetlo telo na nočnem nebu, prekosita ga le Venera in Luna. Mars se nam je leta 2003 najbolj približal. V taki legi je bil nazadnje pred 60.000 leti. Mars se okoli svoje osi vrti nagnjen za 25,19°, v nasprotni smeri urinega kazalca.

JUPITER

Júpiter je zunanji, peti planet od Sonca in je največji planet znotraj našega Osončja. Nekateri so opisali, da Osončje sestavljajo Sonce, Jupiter in razporejene razbitine.[navedi vir] Plinske velikane Jupiter, Saturn, Uran in Neptun včasih imenujejo tudi »jupitrovski planeti«. Ime je dobil po rimskem bogu Jupitru. Ima 67 satelitov.

Jupiter ima šibek sestav planetnega obroča. Obroč sestavljajo prašni delci, ki so jih z lun odnesli meteorji. Glavni obroč je nastal iz prahu s satelitov Adrasteje in Metisa. Dva širša tanka obroča obkrožata glavni obroč in izvirata iz Tebe in Amalteje. Na zunanji strani leži izjemno redek in oddaljen zunanji obroč, ki obkroža Jupiter v nasprotni smeri. Njegov izvor je negotov, lahko pa je nastal iz ujetega medplanetarnega prahu.Po vsem Jupitru lahko na višini vrha oblakov vidimo različne vzorce gibanja.

     SATURN

Satúrn je zunanji, šesti planet od Sonca v Osončju. Imenuje se po rimskem bogu Saturnu. Je plinski velikan, po velikosti drugi največji za Jupitrom. Poleg Jupitra, Urana in Neptuna spada v skupino jupitrovskih planetov. Že od nekdaj je najbolj znan po svojih značilnih obročih. Njegova luna Titan je druga največja luna v Osončju za Jupitrovo luno Ganimed. Titan je edina luna z gosto atmosfero. Ima 60 satelitov

Planet je sestavljen večinoma iz vodika (75 %) in helija (25 %). Domnevajo, da ima v notranjosti sredico iz železa, niklja in skal (silikatnih spojin in oksidov), ki jo obkrožajo notranja plast kovinskega vodika v kapljevinskem stanju, vmesna plast kapljevinastega vodika in helija ter zunanja, plinasta plast. Bledo rumena obarvanost je posledica prisotnosti amonijaka v sledeh v zgornjih plasteh atmosfere.

Najočitnejša Saturnova značilnost je sistem obročev, ki ga obdaja v razdalji 6.630 km do 120.700 km nad ekvatorjem. Sistem sestavlja devet sklenjenih in trije nesklenjeni obroči povprečne debeline približno 20 m, ki so v glavnem iz koščkov ledu. Kemijsko gledano so 93 % iz vode s tolinskimi nečistočami v sledovih, ostalo je amorfni ogljik. Velikost delcev sega od prašnih drobcev do premera 10 m.

Nastanek obročev ni povsem jasen. Po eni od teorij so nastali ob razpadu ledene lune, ki se je preveč približala planetu, po drugi pa vsebujejo obroči prvobitno snov, ki se zaradi bližine planeta ni mogla združiti v eno samo telo.

URAN

Urán je zunanji, sedmi planet od Sonca v Osončju. Je plinski velikan, tretji največji po premeru in četrti največji po masi. Imenuje se po grškem bogu neba in praočetu drugih bogov Uranu.

Nasino vesoljsko plovilo Voyager 2 je edino, ki je obiskalo planet, v prihodnosti pa novi poleti niso načrtovani. Plovilo so izstrelili leta 1977, Uranu pa se je najbolj približalo 24. januarja 1986, nato pa je nadaljevalo svojo pot proti Neptunu.

Notranja sestava Urana je podobna Neptunovi, oba pa se po kemični sestavi razlikujeta od drugih dveh plinskih velikanov, Jupitra in Saturna. Zaradi tega ju astronomi razvrščajo v drugo kategorijo »ledenih velikanov«. Uranova atmosfera, čeprav v osnovni sestavi vsebnosti vodika in helija podobna Jupitrovi in Saturnovi, vsebuje več »ledov« kot je vodni led, amonijak in metan, ter sledi ogljikovodikov. Njegova atmosfera je v Osončju nahladnejša z najnižjo temperaturo –224 °C. Zgradba oblakov je kompleksna in plastna.

Uran ima šibek sistem planetnih obročev, ki so sestavljeni iz temnih delcev do 10 metrov premera. Obroči so bili neposredno odkriti, ko je leta 1986 mimo Urana letel Voyager 2. Do konca leta 2005 je bilo tako znanih 13 obročev. Decembra 2005 pa sta bila s Hubblovim vesoljskim daljnogledom odkrita dva nova obroča; največji ima dvakrat večji premer, kot prej poznani obroči. Nova obroča sta tako oddaljena od planeta, da sta sedaj označena kot »drugi sistem obročev«.

NEPTUN

Neptún je zunanji, po oddaljenosti od Sonca osmi planet v Osončju. Je tudi najbolj oddaljeni plinasti velikan v našem Osončju. Čeprav je najmanjši od plinastih velikanov, ima večjo maso kot Uran, ker ga je njegovo močnejše gravitacijsko polje stisnilo v večjo gostoto. ima 13 satelitov.

Okrog tega modrega planeta so bili odkriti šibki temni obroči, ki pa so manj izdatni kot Saturnovi. Ob njihovem odkritju so sprva domnevali, da niso zaključeni, vendar so podatki z vesoljskega plovila Voyager 2 to domnevo ovrgli. Neptun ima tudi vetrove, ki pihajo s hitrostjo 2000 km/h, v ozračju pa so znatne količine vodika, helija in metana, ki dajejo planetu značilno modro barvo. Ob mimoletu Voyagerja 2 leta 1989 se je na južni polobli nahajala Velika temna pega, primerljiva z Veliko rdečo pego planeta Jupitra. Neptun dokazano obkroža devet lun, štiri pa še čakajo na potrditev. Neptunovo največjo luno Triton označujejo njena vzvratna tirnica, izredno nizke temperature in zelo redka atmosfera iz dušika in metana.

Zaradi svojega modrega izgleda se planet imenuje po rimskem bogu morja Neptunu.

Neptun je bil odkrit 23. septembra 1846 in ga je do sedaj obiskala samo ena vesoljska sonda; Voyager 2 je letel mimo 25. avgusta 1989. V letu 2003 je bil predstavljen predlog, da bi izvedli odpravo Neptunov orbiter s sondami, ki bi imela podobne raziskovalne zmogljivosti kot Cassini-Huygens, vendar brez pomoči fisije pri pogonu ali električnemu napajanju.